Apartma Nad vasjo
Dražgoše od zgoraj, na sončnem pobočju nad Selško dolino

Dražgoše

Sončna vas pod Jelovico, na vzhodnem robu Julijskih Alp.
Z dolgo zgodovino, cerkvijo sv. Lucije in dražgoškimi kruhki.

Dražgoše

Vas na sončni
strani Jelovice.

Dražgoše ležijo na sončnih južnih pobočjih Jelovice, v Selški dolini. Majhna hribovska vas z dolgo zgodovino.

Hiše so raztresene po prisojnih travnikih na robu gozda, z razgledom čez Selško dolino. Vas Dražgoše sestavljajo deli vasi, ki se imenujejo Na Pečeh, Pri cerkvi, Jelenšče, Na Površnici in kmetija Novaki.

Zgodovina

Lega vasi

Vas Dražgoše leži na prisojnem pobočju pod Dražgoško goro, ki vasi daje zavetje pred severnimi vetrovi. Vas se je prilagodila terenu in je postavljena v dolgih vrstah po policah. Vrsta polic uravnanega površja izpred ledene dobe se vleče pod stenami Jelovice in daje z zložnejšim površjem prostor za obdelovanje in za naselje. K Dražgošam spada tudi samotna Novakova kmetija, ki leži na zaobljenem slemenu med grapama Češnjice in Dašnice.

Prvi prebivalci

Da je bila okolica Rudna in Dražgoš poseljena že v prazgodovinski dobi, danes ni mogoče več resno dvomiti. To dokazujejo poleg najdb tudi številni sledovi in še ohranjena značilna ledinska imena v neposredni okolici obeh vasi.

Na Pečeh je bila rimska postojanka, gradišče. Proti koncu 6. st. so se tu naselili Slovani. Loški urbar iz 1291 navaja, da je bilo takrat v Dražgošah 19 kmetij – Pri cerkvi 8, Na Pečeh 9 in v Jelenščah 2. Leta 1825 je poleg 19 kmetij vpisanih še 41 kajž.

Ime vasi

Krajevno ime Dražgoše se v historičnem zapisu v prvem loškem urbarju pojavi že leta 1291 kot Drasigos in leta 1843 Drashgoshe. Na podlagi teh zapisov lahko rečemo, da je bilo krajevno ime izpeljano iz osebnega imena Dražigost.

Cerkev sv. Lucije

Cerkev v Dražgošah je bila zgrajena med leti 1642 in 1647 na dominantnem mestu nad vasjo. V letih po 1647 so jo opremili s štirimi izredno bogatimi zlatimi oltarji, ki sodijo v sam vrh rezbarske umetnosti v 17. st. na Slovenskem.

Cerkev je bila velika, enoladijska, z že močno opaznimi baročnimi prvinami. Glavni oltar je posvečen sv. Luciji, stranski pa sv. Inkvinu, po dražgoško Novina, Antonu Padovanskemu in sv. Ani.

Najstarejši iz sredine 17. stoletja je še ves poln renesančnih elementov in občutja. Vsak naslednji oltar pa je bliže prihajajočemu baroku. Cerkev je že naslednje desetletje zaslovela kot božja pot, kakor je razvidno z velike oljne slike sv. Lucije, na kateri je naslikanih šest slepih oseb, ki so v cerkvi čudežno spregledale. Verjetno so v tistem času po vasi sezidali osem kapelic za poudarek božjepotnega značaja kraja.

Center vasi pred drugo svetovno vojno z mežnarijo, župniščem, cerkvijo svete Lucije in delom šole
Center vasi pred drugo svetovno vojno: desno mežnarija, levo župnišče, v ozadju cerkev svete Lucije in del šole · Arhiv: Rok Pintar
Notranjost cerkve svete Lucije z dražgoškimi oltarji
Notranjost cerkve svete Lucije z znamenitimi dražgoškimi oltarji · Arhiv: Rok Pintar
3D model · rekonstrukcijaStara cerkev svete Lucije, kakršna je stala nad vasjo od leta 1647 do požiga januarja 1942

Vaško jedro in društva

Okoli cerkve se je počasi izoblikovalo močnejše jedro, ki so ga sestavljali: župnišče, mežnarija, Tinetova kmetija, kasneje pa še šola in Prosvetni dom. V vasi so pred drugo svetovno vojno delovali Slovensko katoliško izobraževalno društvo z amaterskim odrom in tamburaškim ansamblom, Sokolsko društvo in Marijina družba. Zelo znana je igra Janeza Evangelista Kreka Sv. Lucija, katero uprizarjajo še v današnjem času.

Šola

Že leta 1866 se je prvič pojavila misel o ustanovitvi šole v Dražgošah. Zadeva je za kar nekaj časa obstala. Leta 1889 je župnik Franc Boncelj poleg verouka dražgoško mladino učil tudi branja, pisanja in računanja. Leta 1894 so mežnarijo prezidali za šolo, cerkovniku pa so stanovanje uredili na župnijskem gospodarskem poslopju. Tako je bila leta 1894 v Dražgošah ustanovljena redna enorazrednica. Šolski okoliš je zajemal Dražgoše in Rudno. Prvi učitelj je bil Ivan Stupica, ki je v Dražgošah služboval do leta 1917. Ivan Stupica je ustanovil Bralno društvo ter Hranilnico in posojilnico.

Življenje pred vojno

Pred drugo svetovno vojno je bilo v Dražgošah že 80 hiš, od tega 40 gruntarskih in 40 kajžarskih, v njih je živelo 444 ljudi. Ukvarjali so se predvsem s kmetijstvom. Na njivah so sejali žitarice in lan. Leta 1825 se prvič omenja krompir. Sadili so še grah, fižol, repo, zelje, peso, kolerabo in korenje. Pomembna sta bila tudi živinoreja in sadjarstvo. Za lažje preživetje na skopem koščku zemlje so, zlasti kajžarji, na Dražgoški gori kopali železovo rudo, kuhali oglje in sekali les za sode. Konec 19. st. je v Železnikih začelo železarstvo propadati in ljudje so začeli iskati nove zaposlitve. Moški so delali kot drvarji – golcarji in furmani.

Ko pa je ob prelomu stoletja močno zaživelo trgovanje z lesom, so leta 1902 napeljali prvo in 1912 še drugo žičnico za spravilo lesa z Jelovice. Prej so les po težko dostopnih poteh spravljali samotež z voli ali konji. Pred vojno sta bili v Dražgošah dve gostilni in en čevljar. V Dražgošah so se ukvarjali tudi s čebelarstvom in pridelavo medu.

Kruhki in sodi

Narodopisna znamenitost Dražgoš je tudi »dražgoški kruhek«, izdelan iz medenega testa, in ročno, unikatno okrašen z narodnimi ornamenti. Izdelovanje dražgoških kruhkov sega že več kot 200 let nazaj in se še danes prenaša iz roda v rod.

V Dražgošah so izdelovali tudi sode za transport žebljev, za prevoz kislega zelja, sadja, medu, cementa itd. Sodarji so se konec 19. st. povezali v sodarsko zadrugo s sedežem na Češnjici. V tistem času je bilo v Dražgošah 8 sodarjev.

Nemška vojska v požganih Dražgošah

Dražgoška tragedija

Od 9. do 11. januarja 1942 so bile Dražgoše prizorišče bitke med partizani Cankarjevega bataljona in nemškim okupatorjem. Nemci so kot talce ustrelili 41 moških, druge prebivalce izgnali in naselje požgali, februarja pa razstrelili še zidove.

Nemška vojska v požganih Dražgošah · Arhiv: Kranjski muzej

Dražgoše po vojni

Barake med obnovo Dražgoš leta 1946
Obnova Dražgoš, barake leta 1946 · Arhiv: Kranjski muzej
Gradnja hiš in barake leta 1949
Gradnja hiš in barake, 1949 · Arhiv: Kranjski muzej

Vrnitev in obnova

Dražgošani so se kmalu po miniranju začeli vračati v svojo porušeno vas obdelovat svojo zemljo. Po koncu vojne se je veliko razseljenih domačinov vrnilo nazaj. Sprva so bivali v lesenih barakah. V njih so imeli tudi šolo, cerkev in kulturni dom. Za skupne barake so les in gradbeni material s kamioni pripeljali do Rudna, potem so ga nemški ujetniki in prostovoljci na ramenih znosili v Dražgoše.

Kamionska cesta je bila v vas speljana leta 1949. Začeli so jo graditi nemški ujetniki, dokončali so jo prekmurski delavci in domačini. Za obnovo vasi je skrbela Obnovitvena zadruga, ki je postavila žago za razrez lesa. Zadruga je odkupovala les, prodajala pa deske. Denar od lesa so porabili za dokončanje ceste, za gradnjo novih hiš in hlevov. Zgradili so novo šolo (1958) in cerkev (1968). Slednja je zgrajena po načrtih Antona Bitenca, freske in slikana okna so delo Staneta Kregarja.

Dražgoše danes

Prebivalci Dražgoš se danes večinoma vozijo na delo v dolino v Železnike in Škofjo Loko. V vasi delujejo uspešna podjetja, ki opravljajo različne dejavnosti: prevozništvo, cvetličarstvo, gozdarske storitve, dimnikarstvo, gozdarstvo, ključavničarstvo, catering, računalništvo, informatika …

Žal se vedno bolj opušča nekoč primarna dejavnost kmetijstvo. Za ohranjanje podeželja je na kmetijah nujno potrebno več dejavnosti, predvsem živinoreja in gozdarstvo, možnosti so tudi v turizmu.

Kako do Dražgoš

Z Gorenjske

Iz Radovljice prek Krope

Iz Krope se cesta vzpenja mimo Jamnika in naprej proti Dražgošam.

Iz Kranja

Prek Besnice in Podblice

Iz Kranja skozi Besnico in Podblico, po razgibani cesti pod Jelovico.

Iz Škofje Loke

Prek Železnikov in Rudna

Po Selški dolini do Železnikov, nato navkreber skozi Rudno.

Iz Bohinja

Iz Bohinjske Bistrice čez Jelovico

Po makadamski cesti čez planoto Jelovice, skozi gozd do Dražgoš. Pred vožnjo preverite, ali je cesta prevozna.

Ceste so ozke in ovinkaste, z več serpentinami. Pozimi preverite stanje cest in imejte zimsko opremo.

Znamenitosti

Kaj si ogledati
v Dražgošah.

Dražgoše od zgoraj: ruševine stare cerkve, cerkev sv. Lucije in spomenik
Ruševine stare cerkve
Cerkev sv. Lucije, zgrajena po drugi svetovni vojni
Župnijska cerkev

Cerkev sv. Lucije

Novo cerkev je zasnoval arhitekt Tone Bitenc, učenec Jožeta Plečnika. Freske v notranjosti je naslikal Stane Kregar; med njegovimi prizori so tudi spomini na dražgoško tragedijo.

Pred gradnjo je na tem mestu stala lesena baraka, v kateri so po vojni maševali.

Kraj spomina

Stara cerkev sv. Lucije

Cerkev, zgrajena med letoma 1642 in 1647, je bila januarja 1942 skupaj z vasjo požgana in minirana. Ob njej je ostalo vaško pokopališče, nad njim je stala kapelica sv. Lucije, ki danes ne stoji več.

Ruševine so pozneje uredili v spominski prostor: ohranjeni tlak, nizko obnovljeni zidovi in betonska oltarna miza na mestu glavnega oltarja še danes kažejo, kako velika je bila cerkev.

Pred miniranjem so zlate oltarje razstavili in jih spravili v kapucinski samostan v Škofji Loki, za kar je poskrbel Anton Kržišnik s pomočniki. Danes so na ogled v kapeli na Loškem gradu.

1976

Spomenik dražgoški bitki

Spomenik nad vasjo je tudi kostnica: v bronasti kostnici z reliefi so posmrtni ostanki domačinov in borcev, žrtev januarja 1942. Spomenik je zasnoval arhitekt Boris Kobe, kostnico je izdelal Stojan Batič.

Pod cesto je 16 m² velik polkrožni mozaik Iveta Šubica s prizori iz dražgoške bitke.

Spominska zbirka

Muzej Dražgoše

V isti stavbi kot Brunarica Dražgoše je stalna razstava Loškega muzeja o življenju vasi pred drugo svetovno vojno, med njo in po njej.

Fotografije, dokumenti in predmeti pripovedujejo o vasi v tistih letih, tudi o domačijah, ki jih je uničil požar. Zbirko si lahko ogledate med odpiralnim časom Brunarice, več na strani Loškega muzeja.

Notranjost cerkve sv. Lucije z veliko barvno fresko Staneta Kregarja za oltarjem
Notranjost cerkve sv. Lucije s fresko Staneta Kregarja · stara razglednica
Narodopisna znamenitost

Dražgoški
kruhki.

Velik dražgoški kruhek v obliki srca, ročno okrašen z rožami, listi in pikicami, z ročajem iz pletenih zank na vrhu

Zgodovina dražgoških kruhkov

Dražgoški kruhki so narodopisna znamenitost, umetelno izdelani kruhki iz medenega testa, ročno, unikatno okrašeni z narodnimi ornamenti.

O nastanku dražgoških kruhkov je znana naslednja zgodba:

240 let je od tega, morda kako leto več ali manj, ko je v Dražgošah živel Zakališnikov Janez, trden kmet in cenjen čebelar. Tri hčere so mu po smrti žene razveseljevale dneve življenja in prav rade ustregle njegovim željam. Nekega dne se je pomenkoval z najstarejšo hčerjo, ki je skrbela za dom, kako bi bilo, če bi naslednje jutro zamesila kruh na medu namesto na vodi. Manica je poslušala očetov nasvet, moki v glinasti posodi dolila cvetlični med in iz tega zgnetla par hlebčkov ter jih spekla v krušni peči. »Prav slasten je ta medeni kruhek« jo je pohvalil oče. »In kako lepe rjavo rumene barve je, kot jesensko listje« sta dodali sestri. Še večkrat so pri Zakališnikovih spekli medeni kruhek, ga ponudili sosedom in kmalu se je razširil glas o malem dražgoškem medenem kruhku.

Ena od Janezovih deklet se je pridružila Klarisam v Škofji Loki. Pripovedovala jim je o medenem kruhku, ki ga peče njena sestra tam gori v sončnih Dražgošah in v samostanu so se kmalu posladkale z medeno slaščico. Potem ni več minilo veliko časa, ko so branjevke in potovke na loškem in kranjskem ponujale mali dražgoški kruhek.

Peke dražgoškega kruhka se je od svojega pradeda, ki je zanesel to obrt v našo družino, po navodilih njene mame naučila tudi najina stara mama Pavlina Ambrožič, ki je že kot dvanajstletno dekle pod skrbnim maminim vodstvom zamesila medeno testo in tako nadaljevala družinsko tradicijo. S svojimi kruhki: srcem, majolko, zvezdo in drugimi oblikami, ki jih je ročno okrasila s pomočjo noža, zobotrebca, ščipača in lesenega valjarčka je razveseljevala ljudi za rojstne dneve in razne obletnice širom po domovini in izven naših meja tudi v Avstriji, Nemčiji, Italiji, Ameriki in celo v Avstraliji. Vedno pa je tudi upala, da se bo njeno delo preneslo na naslednje rodove.

Želja se ji je pred dobrim dvema desetletji uresničila in tako sva njeni vnukinji ponesli to lepo obrt v peti rod in z veseljem prenašava njeno znanje naprej na najine otroke.

Po receptu stare mame Pavline

Ponosni sva, da sva se naučili izdelave dražgoškega kruhka in ga še vedno izdelujeva po receptu najine stare mame Pavline:

V skledo damo moko, naredimo jamico, dodamo mlete klinčke in mleti cimet. Jelenovo sol raztopimo v malo mlačne vode. Kozarec medu segrejemo in vročega vlijemo v pripravljeno skledo z moko. Zamešamo in dodamo raztopljeno jelenovo sol. Ob dodajanju moke zamesimo trdo testo in ga vročega oblikujemo.

Dražgoški kruhki na stojnici: srce v okrogli škatli in napis Dražgoški kruhki, Alenka Lotrič, Breda Tolar
Izdelovalki

Kruhek za darilo
ali spomin na Dražgoše.

Dražgoške kruhke izdelujeta vnukinji Pavline Ambrožič. Za naročilo ali ogled se obrnite neposredno nanju:

Okusi Dražgoš

Postanek
z razgledom.

Brunarica Dražgoše: lesena hiša s teraso, mizami in senčniki, v ozadju gozdnata pobočja in gore

Brunarica Dražgoše

Najboljši postanek v vasi za hladno pivo, razgled in dobro hrano. Poleti se na terasi pod senčniki srečujejo kolesarji, pohodniki in jadralni padalci, pogled pa seže čez Selško dolino vse do Ratitovca. Slovi po picah, ki si jih lahko sestavite po svoje. Ponudbo, novosti in urnik najdete na njihovi spletni strani brunarica-drazgose.si.

Na jedilniku so še domače enolončnice in juhe, jedi z žara, postrv, testenine, solate in ocvrte jedi ter sladice, za žejo pa pijača s točilnega pulta.

Dražgoše 75 · tel. 04 514 68 35 · urnik preverite pred obiskom

Pečena rebrca z omako in krompirjem na krožniku, v ozadju zeleni travniki nad vasjo
Kosilo z razgledom
Pica s salamo, koruzo in olivami
Pica po vaši izbiri
Velika solata s piščancem, sirom, koruzo in prelivom
Solata s piščancem
Sladica na krožniku na leseni mizi, v ozadju zelena pobočja
Sladica za konec